Skip to content Skip to sidebar Skip to footer

Zdravniške pisarne. – med 1915-17 Rezervna bolnišnica št. 4 v Ljubljani. Oficirska bolnica Mladika – Mestni dekliški licej.
Vir: Zakladnica Zgodovine.


Ljubljana je veljala kot zaledje soške fronte in je kot tako mesto bilo najbolj primerno za oskrbovanje ranjencev ter oddih iz soške morije.

V prvi polovici septembra 1914 so v Ljubljano začeli prihajati prvi ranjenci, ki so jih z vlakovnimi kompozicijami vozili na ljubljanski kolodvor. S kolodvora so jih nato z vozovi, ki jih preskrbelo ljubljansko gasilsko društvo ter z nekaj avtomobili in celo tramvaji prepeljali do bolnišnic na zdravljenje. V mestu je bilo za ta namen vzpostavljenih 26 oddelkov na različnih lokacijah. S pomočjo Rdečega križa so v bolnišnice spremenili šole, dele tovarn, hotelov, preuredili kasarne.

Do začetka oktobra 1914 se jih je v Ljubljani zdravilo že 6.000, do maja 1915 že več kot 15.000. Med njimi so bili vojaki vseh narodnosti od Čehov, Slovakov, Poljakov, Madžarov itd. Lažje in težje ranjene može s fronte so sprejemali predstavniki in predstavnice Rdečega križa in prostovoljci. V barakah, ki so jih postavili na kolodvoru, so jim postregli »… najprej z jedmi in brezalkoholnimi pijačami. Težji ranjenci dobe tudi konjaka. Vsi dobivajo smotk in cigaret …«
Grožnja epidemij nalezljivih bolezni se je zaradi vojne zanesljivo povečala.

Prav zato so v dogovoru med vojaško sanitetno oblastjo in mestno občino ljubljansko na dvorišču garnizijske bolnišnice še v istem mesecu postavili tri barake, v katere so nameščali bolnike z nalezljivimi boleznimi, predvsem pegastim tifusom. Razkuževali so jih tako, da so sobe, stene, pohištvo in postelje vsakič razkužili z lizolovo ali karbolovo raztopino in formalinom, ali pa jih zakadili z žveplom, posteljnino prekuhali, slamo s postelj pa sežgali. Za preprečitev širjenja nalezljivih bolezni so skrbeli tudi uslužbenci mestnega fizikata. Z ljubljansko 

Epidemijska bolnica – T.i. ”Kodellijeve barake.” – fotografija med 1915-17 K.u.k. Mob. Epidemie Spital Nr. 7 der 5. Armee na Kodeljevem nasproti garnizijske bolnice. Vir: Zakladnica Zgodovine.

kanalizacijo in vodovodom niso imeli veliko dela, saj sta bila za tedanje razmere zelo zgledno urejena. Skrbeli pa so za čistočo in škropljenje cest. Pregledovali so stranišča v gostilnah in kavarnah, 

še posebej pa tista v vojaških nastanitvenih objektih. V dogovoru z vojaško upravo so prevzeli tudi nadzor in vzdrževanje. Za razkuževanje objektov so uporabljali negašeno apno, karbol, lizol in žveplo.
Ljubljana se je samo v prvem letu vojne spremenila iz umirjenega provincialnega mesta v razdraženo človeško mravljišče. V vojnih razmerah se je vsakdo znašel, kot je najbolje vedel in znal. Spremenjene življenjske razmere so že s prvim zamahom vojne močno posegle v vsakdanjik vseh, tistih na fronti in tistih, ki so ostali doma. Prav vsi pa so občutili krutost vojne. Ta se je do maja 1915 šele dobro začela, se v naslednjih letih krepila in vedno bolj klestila po ljudeh. V štirih letih jih je fizično in psihično izčrpala in jih v svobodo izpustila spremenjene za vselej.
 
Povzeto po: Pešak Mikec, Barbara, 2014; Si to še ti, Ljubljana? Spremenjena podoba mest v zaledju vélike vojne na primeru Ljubljane, julij 1914–maj 1915. Zgodovinski Arhiv Ljubljana.

Rezervna bolnišnica št. 4 v Ljubljani (K.u.K. Res. spital Nr. 4) Oficirska bolnica Mladika – Mestni dekliški licej, Šubičeva ulica 9. Nastanek fotografije med 1915-17. Vir: Zasebna zbirka.

Oficirska jedilnica – okoli 1916 Rezervna bolnišnica št. 4 v Ljubljani Oficirska bolnica Mladika – Mestni dekliški licej.
Vir: Zakladnica Zgodovine.

Pustite komentar