Skip to content Skip to sidebar Skip to footer
“𝘡𝘪𝘮𝘢 1941-1942 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘢 𝘪𝘻𝘳𝘦𝘥𝘯𝘰 𝘥𝘰𝘭𝘨𝘢 𝘪𝘯 𝘰𝘴𝘵𝘳𝘢. 𝘡̌𝘦 𝘰𝘬𝘵𝘰𝘣𝘳𝘢 𝘫𝘦 𝘻𝘢𝘱𝘢𝘥𝘦𝘭 𝘴𝘯𝘦𝘨. 𝘝𝘦𝘤̌𝘪𝘯𝘢 𝘭𝘫𝘶𝘥𝘪 𝘯𝘪 𝘬𝘢𝘫 𝘥𝘰𝘴𝘵𝘪 𝘷𝘦𝘥𝘦𝘭𝘢 𝘰 𝘱𝘳𝘷𝘪𝘩 𝘱𝘢𝘳𝘵𝘪𝘻𝘢𝘯𝘴𝘬𝘪𝘩 𝘤̌𝘦𝘵𝘪𝘤𝘢𝘩, 𝘬𝘪 𝘴𝘰 𝘻̌𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘦 𝘷 𝘯𝘢𝘴̌𝘪𝘩 𝘨𝘰𝘻𝘥𝘰𝘷𝘪𝘩.
𝘡𝘢𝘵𝘰 𝘫𝘪𝘩 𝘫𝘦 𝘵𝘦𝘮 𝘣𝘰𝘭𝘫 𝘱𝘳𝘦𝘴𝘦𝘯𝘦𝘵𝘪𝘭𝘢 𝘮𝘰𝘤̌𝘯𝘢 𝘥𝘦𝘵𝘰𝘯𝘢𝘤𝘪𝘫𝘢 𝘴𝘳𝘦𝘥𝘪 𝘮𝘳𝘻𝘭𝘦 𝘥𝘦𝘤𝘦𝘮𝘣𝘳𝘴𝘬𝘦 𝘯𝘰𝘤̌𝘪.
𝘚𝘵𝘢𝘳𝘦𝘫𝘴̌𝘪 𝘪𝘯 𝘪𝘻𝘬𝘶𝘴̌𝘦𝘯𝘦𝘫𝘴̌𝘪 𝘴𝘰 𝘶𝘨𝘢𝘯𝘬𝘰 𝘩𝘪𝘵𝘳𝘰 𝘳𝘢𝘻𝘷𝘰𝘻𝘭𝘢𝘭𝘪 𝘪𝘯 𝘳𝘦𝘬𝘭𝘪: “𝘡𝘢𝘤̌𝘦𝘭𝘰 𝘴𝘦 𝘫𝘦”. “𝘒𝘢𝘫 𝘴𝘦 𝘫𝘦 𝘻𝘢𝘤̌𝘦𝘭𝘰?” 𝘴𝘰 𝘴𝘱𝘳𝘢𝘴̌𝘦𝘷𝘢𝘭𝘪 𝘮𝘭𝘢𝘥𝘪 𝘪𝘯 𝘯𝘦𝘪𝘻𝘬𝘶𝘴̌𝘦𝘯𝘪. ”𝘉𝘰𝘴𝘵𝘦 𝘻̌𝘦 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘭𝘪! 𝘉𝘰𝘥𝘪𝘵𝘦 𝘱𝘳𝘪𝘱𝘳𝘢𝘷𝘭𝘫𝘦𝘯𝘪!” 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭 𝘬𝘳𝘢𝘵𝘦𝘬 𝘪𝘯 𝘫𝘦𝘥𝘳𝘯𝘢𝘵 𝘰𝘥𝘨𝘰𝘷𝘰𝘳.
“𝘝 𝘫𝘢𝘴𝘯𝘪 𝘥𝘦𝘤𝘦𝘮𝘣𝘳𝘴𝘬𝘪 𝘯𝘰𝘤̌𝘪 𝘴𝘦 𝘫𝘦 𝘻𝘢𝘴𝘭𝘪𝘴̌𝘢𝘭𝘢 𝘮𝘰𝘤̌𝘯𝘢 𝘥𝘦𝘵𝘰𝘯𝘢𝘤𝘪𝘫𝘢. 𝘖𝘴𝘶𝘱𝘭𝘪 𝘴𝘮𝘰 𝘷𝘴𝘵𝘢𝘭𝘪 𝘪𝘻 𝘱𝘰𝘴𝘵𝘦𝘭𝘫. 𝘐𝘯 𝘤̌𝘦 𝘣𝘪 𝘮𝘦 𝘬𝘥𝘰 𝘷𝘱𝘳𝘢𝘴̌𝘢𝘭, 𝘪𝘻 𝘬𝘢𝘵𝘦𝘳𝘦 𝘴𝘵𝘳𝘢𝘯𝘪 𝘫𝘦 𝘱𝘳𝘪𝘴̌𝘦𝘭 𝘰𝘨𝘭𝘶𝘴̌𝘶𝘫𝘰𝘤̌𝘪 𝘱𝘰𝘬, 𝘯𝘦 𝘣𝘪 𝘻𝘯𝘢𝘭𝘢 𝘱𝘰𝘷𝘦𝘥𝘢𝘵𝘪. 𝘔𝘰𝘫 𝘰𝘤̌𝘦 𝘱𝘢 𝘫𝘦 𝘵𝘢𝘬𝘰𝘫 𝘱𝘳𝘢𝘷𝘪𝘭𝘯𝘰 𝘱𝘳𝘦𝘴𝘰𝘥𝘪𝘭 𝘪𝘯 𝘶𝘨𝘢𝘯𝘪𝘭 𝘴𝘮𝘦𝘳. 𝘡𝘢𝘤̌𝘦𝘭𝘰 𝘴𝘦 𝘫𝘦 𝘶𝘨𝘪𝘣𝘢𝘯𝘫𝘦, 𝘬𝘢𝘫 𝘴𝘦 𝘫𝘦 𝘻𝘨𝘰𝘥𝘪𝘭𝘰 𝘪𝘯 𝘱𝘭𝘢𝘩𝘢 𝘴𝘬𝘳𝘣 𝘫𝘦 𝘱𝘰𝘵𝘳𝘬𝘢𝘭𝘢 𝘯𝘢 𝘯𝘢𝘴̌𝘢 𝘴𝘳𝘤𝘢.
𝘡𝘫𝘶𝘵𝘳𝘢𝘫 𝘴𝘦𝘮 𝘴̌𝘭𝘢 𝘯𝘢 𝘻̌𝘦𝘭𝘦𝘻𝘯𝘪𝘴̌𝘬𝘰 𝘱𝘰𝘴𝘵𝘢𝘫𝘰, 𝘷 𝘓𝘫𝘶𝘣𝘭𝘫𝘢𝘯𝘰 𝘱𝘢 𝘴𝘦 𝘯𝘪𝘴𝘦𝘮 𝘰𝘥𝘱𝘦𝘭𝘫𝘢𝘭𝘢, 𝘬𝘦𝘳 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘰 𝘯𝘦𝘬𝘢𝘫 

Na fotografiji zgoraj, pogled na most. Spodaj: zvita jeklena konstrukcija, v ozadju delavec s krampom. Vir: Zakladnica Zgodovine

𝘯𝘢𝘳𝘰𝘣𝘦 𝘴 𝘱𝘳𝘰𝘨𝘰 𝘱𝘳𝘪 𝘮𝘰𝘴𝘵𝘶 𝘤̌𝘦𝘻 𝘓𝘫𝘶𝘣𝘭𝘫𝘢𝘯𝘪𝘤𝘰. 𝘖𝘤̌𝘦 𝘮𝘪 𝘫𝘦 𝘴𝘷𝘦𝘵𝘰𝘷𝘢𝘭, 𝘯𝘢𝘫 𝘷𝘴𝘢𝘫 𝘥𝘷𝘢 𝘥𝘯𝘪 𝘯𝘦 𝘴𝘪𝘭𝘪𝘮 𝘷 𝘓𝘫𝘶𝘣𝘭𝘫𝘢𝘯𝘰. 𝘔𝘦𝘥𝘵𝘦𝘮 𝘫𝘦 𝘻̌𝘦 𝘱𝘳𝘪𝘤𝘶𝘳𝘭𝘫𝘢𝘭𝘢 𝘷𝘦𝘴𝘵, 𝘬𝘢𝘫 𝘴𝘦 𝘫𝘦 𝘱𝘳𝘢𝘷𝘻𝘢𝘱𝘳𝘢𝘷 𝘻𝘨𝘰𝘥𝘪𝘭𝘰. 𝘡𝘢𝘵𝘪𝘴̌𝘫𝘦 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘰 𝘷𝘢𝘳𝘭𝘫𝘪𝘷𝘰. 

𝘕𝘦𝘪𝘻𝘬𝘶𝘴̌𝘦𝘯𝘢, 𝘬𝘰𝘵 𝘴𝘦𝘮 𝘣𝘪𝘭𝘢, 𝘴𝘦𝘮 𝘴𝘦 𝘰𝘣𝘦𝘴̌𝘢𝘭𝘢 𝘯𝘢 𝘶𝘱𝘢𝘯𝘫𝘦, 𝘥𝘢 𝘯𝘦 𝘣𝘰 𝘱𝘰𝘴𝘭𝘦𝘥𝘪𝘤. 𝘐𝘻𝘬𝘶𝘴̌𝘦𝘯𝘦𝘫𝘴̌𝘪 𝘴𝘰 𝘮𝘪𝘴𝘭𝘪𝘭𝘪 𝘥𝘳𝘶𝘨𝘢𝘤̌𝘦 𝘪𝘯 𝘱𝘳𝘢𝘷 𝘴𝘰 𝘪𝘮𝘦𝘭𝘪.”

Zelo odmevna partizanska akcija je bila napad na preserski železniški most 4. decembra 1941 na relaciji Ljubljana – Postojna pri Kamniku pod Krimom.
Po predhodnem izvidništvu, opazovanju terena, fotografiranju mosta, izdelava skic in načrtov so se partizani pod okriljem Samotorške čete pripravili na napad. Razdelili so se v 3 skupine.
Glavnina je ostala na levem bregu Ljubljanice, da bi zasedla most in onesposobila stražo na mostu kot tudi vojake v stražarnici poleg njega; del čete se je s čolnom prepeljal na drugi breg reke, da bi tam ščitil napad, in tretja skupina so bili minerji, ki so s čolni pripeljali eksploziv, ga namestili na predvidene točke in pripravili vse potrebno za razstrelitev. Ker pri prvi eksploziji niso eksplodirale vse mine, so jih ponovno aktivirali in odjeknila je še ena eksplozija. Kljub temu jeklena konstrukcija mostu ni bila bistveno poškodovana. Promet je bil prekinjen le za 15 ur. Po zadnji eksploziji so se napadalci neovirano umaknili nazaj v polhograjske hribe. Italijanskega stražarja, ki so ga prijeli na mostu, so vodili le nekaj sto metrov s seboj, nato pa izpustili. Italijani so imeli ob napadu tri mrtve in štiri ali pet ranjenih, partizani so jo pa odnesli brez izgub.

Sledil je hiter odgovor Italijanskih enot.

“𝑉 𝑧𝑔𝑜𝑑𝑛𝑗𝑒𝑚 𝑗𝑢𝑡𝑟𝑢, 8. 𝑑𝑒𝑐𝑒𝑚𝑏𝑟𝑎 1941, 𝑛𝑎 𝑐𝑒𝑟𝑘𝑣𝑒𝑛𝑖 𝑝𝑟𝑎𝑧𝑛𝑖𝑘, 𝑠𝑒 𝑗𝑒 𝑝𝑟𝑖𝑐̌𝑒𝑙𝑜. 𝐺𝑜𝑡𝑜𝑣𝑜 𝑠𝑜 𝑧̌𝑒 𝑑𝑟𝑢𝑔𝑖 𝑜𝑝𝑖𝑠𝑎𝑙𝑖, 𝑘𝑎𝑘𝑜 𝑠𝑜 𝑠𝑒 𝑧𝑎𝑐̌𝑒𝑙𝑒 𝑟𝑎𝑐𝑖𝑗𝑒 𝑣 𝑐𝑒𝑟𝑘𝑣𝑖 𝑝𝑜 𝑝𝑟𝑣𝑖 𝑚𝑎𝑠̌𝑖, 𝑣 𝑔𝑜𝑠𝑡𝑖𝑙𝑛𝑎ℎ, 𝑛𝑎 𝑧̌𝑒𝑙𝑒𝑧𝑛𝑖𝑠̌𝑘𝑖 𝑝𝑜𝑠𝑡𝑎𝑗𝑖. 𝑉𝑠𝑒 𝑧𝑎𝑗𝑒𝑡𝑒 𝑠𝑜 𝑝𝑟𝑒𝑟𝑒𝑠̌𝑒𝑡𝑎𝑙𝑖. 𝑁𝑒𝑘𝑎𝑡𝑒𝑟𝑖 𝑠𝑜 𝑝𝑜 𝑣𝑒𝑐̌ 𝑢𝑟𝑎ℎ 𝑝𝑟𝑖𝑠̌𝑙𝑖 𝑑𝑜𝑚𝑜𝑣, 𝑎𝑟𝑒𝑡𝑖𝑟𝑎𝑛𝑒 𝑝𝑎 𝑠𝑜 𝑜𝑑𝑝𝑒𝑙𝑗𝑎𝑙𝑖 𝑣 𝑙𝑗𝑢𝑏𝑙𝑗𝑎𝑛𝑠𝑘𝑒 𝑧𝑎𝑝𝑜𝑟𝑒.
𝑀𝑜𝑗𝑎 𝑡𝑒𝑡𝑎 𝐴.𝐾. 𝑗𝑒 𝑑𝑎𝑛 𝑧𝑎 𝑑𝑛𝑒𝑚 𝑖𝑠𝑘𝑎𝑙𝑎 𝑚𝑜𝑧̌𝑎, 𝑑𝑜𝑙𝑔𝑜 𝑛𝑖 𝑖𝑧𝑣𝑒𝑑𝑒𝑙𝑎, 𝑘𝑗𝑒 𝑗𝑒 𝑧𝑎𝑝𝑟𝑡. 𝐸𝑛𝑎𝑘𝑜 𝑠𝑜 𝑖𝑠𝑘𝑎𝑙𝑖 𝑠𝑣𝑜𝑗𝑐𝑖 𝑑𝑟𝑢𝑔𝑖ℎ 𝑎𝑟𝑒𝑡𝑖𝑟𝑎𝑛𝑐𝑒𝑣. 𝑇𝑟𝑝𝑘𝑜 𝑣𝑧𝑑𝑢𝑠̌𝑗𝑒 𝑗𝑒 𝑙𝑒𝑔𝑙𝑜 𝑛𝑎𝑑 𝑑𝑜𝑙𝑖𝑛𝑜. 𝑆𝑘𝑟𝑏, 𝑠𝑡𝑟𝑎ℎ 𝑖𝑛 𝑏𝑜𝑙𝑒𝑐̌𝑖𝑛𝑎 𝑠𝑜 𝑝𝑟𝑒𝑠𝑡𝑜𝑝𝑖𝑙𝑖 𝑠𝑙𝑒ℎ𝑒𝑟𝑛𝑖 𝑝𝑟𝑎𝑔.

𝐴𝑟𝑒𝑡𝑖𝑟𝑎𝑛𝑐𝑒𝑣 𝑗𝑒 𝑏𝑖𝑙𝑜 𝑣𝑒𝑙𝑖𝑘𝑜, 𝑣𝑠𝑎𝑘 𝑗𝑒 𝑖𝑚𝑒𝑙 𝑝𝑜𝑙𝑒𝑔 𝑑𝑟𝑢𝑧̌𝑖𝑛𝑒 𝑠̌𝑒 𝑠𝑜𝑟𝑜𝑑𝑛𝑖𝑘𝑒, 𝑧𝑛𝑎𝑛𝑐𝑒, 𝑠𝑜𝑠𝑒𝑑𝑒. 𝑇𝑎𝑘𝑜 𝑠𝑚𝑜 𝑏𝑖𝑙𝑖 𝑟𝑒𝑠 𝑣𝑠𝑖 𝑛𝑒𝑝𝑜𝑠𝑟𝑒𝑑𝑛𝑜 𝑎𝑙𝑖 𝑝𝑜𝑠𝑟𝑒𝑑𝑛𝑜 𝑢𝑑𝑒𝑙𝑒𝑧̌𝑒𝑛𝑖 𝑣 𝑡𝑟𝑝𝑙𝑗𝑒𝑛𝑗𝑢, 𝑠𝑘𝑟𝑏𝑖 𝑖𝑛 𝑛𝑒𝑔𝑜𝑡𝑜𝑣𝑜𝑠𝑡𝑖.”

Sabotaža mostu 4. decembra 1941 je vodila v zloglasne preserske procese. Devetinšestdeset aretiranih fantov in mož so odpeljali v ljubljanske zapore. 7. marca 1942 je bila razglašena sodba: 28 na smrt obsojenih, 12 na dosmrtno ječo, 4 na 30 let zapora, 5 na 8 let zapora, 1 na 5 let, 19 oproščenih.
Obsodba je pretresla vso slovensko javnost, še posebej pa prizadela borovniško dolino. Začela so se še poslednja prizadevanja za pomilostitev. Zadnji trenutek je bila dvanajstim na smrt obsojenim kazen spremenjena v dosmrtno ječo.
Po sabotaži, ki je bila izvedena v noči iz 4. na 5. december je Italijanska komisija naslednji dan pregledovala škodo. Takrat so nastale te uradne fotografije, ki nazorno kažejo škodo povzročeno na mostu. Na hrbtni strani je odtis s krajem in datumom sabotaže ter ročno napisan opis poškodbe.
 
Vir citatov: Vera Hutar: Most, ČZP Enotnost 1995.

Pustite komentar