Kako so štirje patri, ki so se 28. januarja 1664 odpravili na pot, v okolici Vrhnike pri Ljubljani doživeli nekaj izredno nenavadnega. Videnje jim je za vedno spremenilo življenje. Novica o videnju pa je dosegla celotno cesarstvo.
Njihovo videnje je očitno bila pomembna novica, saj je bilo pričevanje natiskano na letaku in distribuirano po cesarstvu. Taki letaki, ki so danes sila redko ohranjeni, so v bistvu predhodniki časopisja in so seveda služili namenu širjenja novic v 16. in 17. stoletju. Po navadi so bili eno ali več listni, iz naših krajev so največkrat poročali o turških bojih in vpadih ter kmečkih uporih, prav redke pa so novice o prirodnih pojavih. Sončev mrk, kateremu
Videnje kot je bilo ilustrirano na letaku leta 1664.
Vir: Vir: Reisp, B., Redki stari tiski, 2001.
so bili priča štirje patri pa je na njih zelo očitno pustil gromozanski vtis. Štirje patri kapucini so bili, brat Krištof, pater Teofil, br. Gratij in br. Kolumban.
Letak opisuje videnje sončnega mrka z naslednjimi besedami: (Opomba: Črke A do F v tekstu, nakazujejo položaj videnja na sami sončevi površini. Diagram videnja je dodan med fotografijami.)
»𝘖𝘤̌𝘳𝘵 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘢. 𝘡𝘢 𝘪𝘯𝘧𝘰𝘳𝘮𝘢𝘤𝘪𝘫𝘰 𝘴𝘰 𝘥𝘰𝘥𝘢𝘯𝘦 𝘤̌𝘳𝘬𝘦, 𝘬𝘫𝘦 𝘪𝘯 𝘯𝘢 𝘬𝘢𝘵𝘦𝘳𝘦𝘮 𝘬𝘳𝘢𝘫𝘶 𝘴𝘦 𝘫𝘦 𝘻𝘨𝘰𝘥𝘪𝘭𝘰 𝘵𝘰 𝘪𝘯 𝘰𝘯𝘰 𝘱𝘰 𝘯𝘢𝘴𝘭𝘦𝘥𝘯𝘫𝘦𝘮 𝘱𝘰𝘱𝘪𝘴𝘶. 𝘒𝘰 𝘴𝘮𝘰 28. 𝘫𝘢𝘯𝘶𝘢𝘳𝘫𝘢 𝘵𝘦𝘨𝘢 𝘵𝘦𝘬𝘰𝘤̌𝘦𝘨𝘢 1664. 𝘭𝘦𝘵𝘢 𝘻𝘢𝘳𝘢𝘯𝘢 𝘱𝘳𝘪𝘣𝘭𝘪𝘻̌𝘯𝘰 𝘰𝘣 𝘱𝘰𝘭 𝘰𝘴𝘮𝘪 𝘶𝘳𝘪 𝘱𝘳𝘪𝘴̌𝘭𝘪 𝘯𝘦𝘬𝘰𝘭𝘪𝘬𝘰 𝘰𝘥 𝘨𝘰𝘳𝘯𝘫𝘦 𝘷𝘢𝘴𝘪 𝘱𝘳𝘪 𝘝𝘳𝘩𝘯𝘪𝘬𝘪 𝘪𝘯 𝘴𝘮𝘰 𝘩𝘰𝘵𝘦𝘭𝘪 𝘯𝘢𝘥𝘢𝘭𝘫𝘦𝘷𝘢𝘵𝘪 𝘱𝘰𝘵 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘨𝘰𝘴𝘱𝘰𝘴𝘵𝘷𝘶 𝘓𝘰𝘨𝘢𝘵𝘦𝘤, 𝘯𝘢𝘴 𝘫𝘦 𝘴𝘳𝘦𝘤̌𝘢𝘭 𝘯𝘢 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘻 𝘱𝘰𝘴̌𝘵𝘦𝘯 𝘮𝘦𝘴̌𝘤̌𝘢𝘯 𝘷 𝘴𝘪𝘷𝘪 𝘴𝘶𝘬𝘯𝘦𝘯𝘪 𝘰𝘣𝘭𝘦𝘬𝘪 𝘪𝘯 𝘯𝘢𝘴 𝘰𝘨𝘰𝘷𝘰𝘳𝘪𝘭 𝘯𝘢𝘵𝘢𝘯𝘬𝘰 𝘴 𝘵𝘦𝘮𝘪𝘭𝘦 𝘣𝘦𝘴𝘦𝘥𝘢𝘮𝘪: ‘𝘎𝘭𝘦𝘫𝘵𝘦, 𝘨𝘭𝘦𝘫𝘵𝘦, 𝘮𝘰𝘫𝘪 𝘱𝘢𝘵𝘳𝘦𝘴, 𝘬𝘢𝘬𝘴̌𝘯𝘰 𝘫𝘦 𝘥𝘢𝘯𝘦𝘴 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦.’ 𝘕𝘢𝘵𝘰 𝘴𝘮𝘰 𝘴𝘦 𝘰𝘻𝘳𝘭𝘪 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘶 (𝘬𝘢𝘫𝘵𝘪 𝘴̌𝘭𝘪 𝘴𝘮𝘰 𝘰𝘥 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘢, 𝘬𝘪 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘰 𝘯𝘢 𝘯𝘢𝘴̌𝘪 𝘭𝘦𝘷𝘪 𝘴𝘵𝘳𝘢𝘯𝘪, 𝘰𝘮𝘦𝘯𝘫𝘦𝘯𝘪 𝘮𝘰𝘻̌ 𝘱𝘢 𝘯𝘢𝘳𝘢𝘷𝘯𝘰𝘴𝘵 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘯𝘫𝘦𝘮𝘶) 𝘪𝘯 𝘻𝘢𝘱𝘢𝘻𝘪𝘭𝘪, 𝘥𝘢 𝘫𝘦 𝘱𝘰𝘷𝘴𝘦𝘮 𝘣𝘭𝘦𝘥𝘰 𝘣𝘳𝘦𝘻 𝘷𝘴𝘢𝘬𝘳𝘴̌𝘯𝘦𝘨𝘢 𝘴𝘪𝘫𝘢𝘫𝘢 𝘪𝘯 𝘻̌𝘢𝘳𝘬𝘰𝘷 𝘵𝘦𝘳 𝘻𝘨𝘰𝘳𝘢𝘫 𝘰𝘣 𝘴𝘵𝘳𝘢𝘯𝘪, 𝘬𝘢𝘬𝘰𝘳 𝘫𝘦 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘵𝘪 𝘯𝘢 𝘱𝘰𝘥𝘰𝘣𝘪, 𝘰𝘥𝘳𝘦𝘻𝘢𝘯𝘰 𝘷
Tekst z diagramom.
Vir: Reisp, B., Redki stari tiski, 2001.
𝘰𝘣𝘭𝘪𝘬𝘪 𝘮𝘦𝘴𝘦𝘤𝘢. 𝘛𝘦𝘫 𝘯𝘦𝘯𝘢𝘷𝘢𝘥𝘯𝘪 𝘰𝘣𝘭𝘪𝘬𝘪 𝘴𝘦 𝘯𝘪𝘴𝘮𝘰 𝘮𝘢𝘭𝘰 𝘤̌𝘶𝘥𝘪𝘭𝘪 𝘵𝘦𝘳 𝘴𝘮𝘰 𝘮𝘦𝘥 𝘴𝘦𝘣𝘰𝘫 𝘨𝘰𝘷𝘰𝘳𝘪𝘭𝘪, 𝘬𝘢𝘫 𝘯𝘦𝘬𝘪 𝘣𝘪
𝘶𝘵𝘦𝘨𝘯𝘪𝘭𝘢 𝘱𝘰𝘮𝘦𝘯𝘪𝘵𝘪 𝘵𝘢 𝘯𝘦𝘯𝘢𝘷𝘢𝘥𝘯𝘢 𝘴𝘰𝘯𝘤̌𝘦𝘷𝘢 𝘱𝘰𝘥𝘰𝘣𝘢. 𝘗𝘰𝘵𝘦𝘮 𝘴𝘮𝘰 𝘴𝘦 𝘴𝘱𝘦𝘵 𝘰𝘻𝘳𝘭𝘪 𝘷 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦, 𝘷 𝘬𝘢𝘵𝘦𝘳𝘦𝘮 𝘴𝘮𝘰 𝘱𝘳𝘪 𝘤̌𝘳𝘬𝘪 𝘌 𝘳𝘢𝘻𝘭𝘰𝘤̌𝘯𝘰 𝘰𝘱𝘢𝘻𝘪𝘭𝘪 𝘥𝘰𝘭𝘨𝘦𝘨𝘢 𝘴𝘶𝘩𝘦𝘨𝘢 𝘮𝘰𝘻̌𝘢. 𝘗𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘯𝘫𝘦𝘮𝘶 𝘫𝘦 ‘𝘴̌𝘦𝘭 𝘰𝘥 𝘤̌𝘳𝘬𝘦 𝘉 𝘮𝘢𝘫𝘩𝘦𝘯 𝘮𝘰𝘻̌ 𝘷 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦 𝘪𝘯 𝘻 𝘯𝘫𝘪𝘮 𝘴̌𝘦 𝘥𝘷𝘢 𝘥𝘳𝘶𝘨𝘢, 𝘯𝘦𝘬𝘢𝘫 𝘮𝘢𝘯𝘫𝘴̌𝘢 𝘰𝘥 𝘱𝘳𝘷𝘦𝘨𝘢. 𝘛𝘪 𝘵𝘳𝘪𝘫𝘦 𝘴𝘰 𝘴̌𝘭𝘪 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘥𝘰𝘭𝘨𝘦𝘮𝘶, 𝘷 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘶 𝘴𝘵𝘰𝘫𝘦𝘤̌𝘦𝘮𝘶 𝘮𝘰𝘻̌𝘶, 𝘯𝘢𝘬𝘢𝘳 𝘫𝘦 𝘵𝘢 𝘪𝘻𝘨𝘪𝘯𝘪𝘭. 𝘛𝘪 𝘱𝘢 𝘴𝘰 𝘴𝘭𝘦𝘥𝘪𝘭𝘪 𝘵𝘪𝘬 𝘻𝘢 𝘯𝘫𝘪𝘮 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘤̌𝘳𝘬𝘪 𝘈 𝘪𝘯 𝘰𝘯𝘥𝘪 𝘪𝘻𝘨𝘪𝘯𝘪𝘭𝘪.
𝘒𝘮𝘢𝘭𝘶 𝘯𝘢𝘵𝘰 𝘴𝘮𝘰 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘭𝘪, 𝘥𝘢 𝘱𝘳𝘪 𝘤̌𝘳𝘬𝘪 𝘉 𝘬𝘰𝘳𝘢𝘬𝘢 𝘷 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦 𝘵𝘳𝘶𝘮𝘢 𝘱𝘦𝘴̌𝘤𝘦𝘷, 𝘮𝘦𝘥 𝘬𝘢𝘵𝘦𝘳𝘪𝘮𝘪 𝘴𝘦 𝘫𝘦 𝘱𝘳𝘪𝘬𝘢𝘻𝘢𝘭 𝘮𝘰𝘻̌, 𝘬𝘪 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭 𝘷𝘪𝘴̌𝘫𝘪 𝘪𝘯 𝘣𝘰𝘭𝘫 𝘤̌𝘳𝘯. 𝘛𝘪 𝘴𝘰 𝘴̌𝘭𝘪 𝘴𝘬𝘰𝘻𝘪 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦 𝘪𝘯 𝘮𝘦𝘥 𝘰𝘣𝘦𝘮𝘢 𝘤̌𝘳𝘬𝘢𝘮𝘢 𝘈 𝘪𝘯 𝘊 𝘪𝘻𝘨𝘪𝘯𝘪𝘭𝘪.
𝘛𝘢𝘬𝘰𝘫 𝘻𝘢 𝘵𝘦𝘮 𝘴𝘮𝘰 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘭𝘪 𝘥𝘷𝘢 𝘤𝘦𝘳𝘬𝘷𝘦𝘯𝘢 𝘻𝘷𝘰𝘯𝘪𝘬𝘢 𝘻 𝘥𝘷𝘦𝘮𝘢 𝘮𝘢𝘫𝘩𝘯𝘪𝘮𝘢 𝘤𝘦𝘳𝘬𝘷𝘪𝘤𝘢𝘮𝘢, 𝘬𝘢𝘵𝘦𝘳𝘪𝘩 𝘦𝘯𝘢 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘢 𝘷𝘦𝘤̌𝘫𝘢 𝘬𝘰𝘵 𝘥𝘳𝘶𝘨𝘢. 𝘝𝘦𝘤̌𝘫𝘢 𝘤𝘦𝘳𝘬𝘷𝘪𝘤𝘢 𝘫𝘦 𝘴𝘵𝘢𝘭𝘢 𝘱𝘳𝘪 𝘋, 𝘮𝘢𝘯𝘫𝘴̌𝘢 𝘱𝘳𝘪 𝘍, 𝘴𝘵𝘢 𝘱𝘢 𝘯𝘢 𝘴𝘷𝘰𝘫𝘪𝘩 𝘬𝘳𝘢𝘫𝘪𝘩 𝘬𝘮𝘢𝘭𝘶 𝘪𝘻𝘨𝘪𝘯𝘪𝘭𝘪.
𝘗𝘰𝘵𝘦𝘮 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘰 𝘬𝘮𝘢𝘭𝘶 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘵𝘪, 𝘬𝘢𝘬𝘰 𝘴𝘵𝘢 𝘰𝘥 𝘤̌𝘳𝘬𝘦 𝘉 𝘫𝘦𝘻𝘥𝘪𝘭𝘢 𝘷 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦 𝘥𝘷𝘢 𝘮𝘰𝘨𝘰𝘤̌𝘯𝘢 𝘤̌𝘳𝘯𝘢 𝘮𝘰𝘻̌𝘢, 𝘻𝘢 𝘯𝘫𝘪𝘮𝘢 𝘱𝘢 𝘷𝘦𝘭𝘪𝘬𝘢 𝘵𝘳𝘶𝘮𝘢 𝘫𝘦𝘻𝘥𝘦𝘤𝘦𝘷. 𝘗𝘳𝘪 𝘵𝘦𝘮 𝘴𝘰 𝘷𝘴𝘪 𝘮𝘰𝘤̌𝘯𝘰 𝘴𝘵𝘳𝘦𝘭𝘫𝘢𝘭𝘪 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘤̌𝘳𝘬𝘪 𝘈, 𝘵𝘢𝘬𝘰 𝘥𝘢 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘰 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘵𝘪 𝘰𝘨𝘦𝘯𝘫. 𝘛𝘢 𝘱𝘳𝘪𝘻𝘰𝘳 𝘯𝘢𝘴 𝘫𝘦 𝘯𝘢𝘨𝘯𝘪𝘭 𝘬 𝘵𝘦𝘮𝘶, 𝘥𝘢 𝘴𝘮𝘰 𝘨𝘰𝘳𝘦𝘤̌𝘦 𝘷𝘻𝘥𝘪𝘩𝘰𝘷𝘢𝘭𝘪 𝘬 𝘉𝘰𝘨𝘶 𝘪𝘯 𝘔𝘢𝘳𝘪𝘫𝘪 𝘻𝘢 𝘱𝘰𝘮𝘰𝘤̌, 𝘬𝘢𝘫𝘵𝘪 𝘣𝘪𝘭 𝘫𝘦 𝘳𝘦𝘴 𝘨𝘳𝘰𝘻𝘦𝘯 𝘱𝘰𝘨𝘭𝘦𝘥. 𝘔𝘦𝘥 𝘯𝘦𝘱𝘳𝘦𝘴𝘵𝘢𝘯𝘪𝘮 𝘴𝘵𝘳𝘦𝘭𝘫𝘢𝘯𝘫𝘦𝘮 𝘪𝘯 𝘣𝘰𝘫𝘦𝘮 𝘴𝘰 𝘫𝘦𝘻𝘥𝘦𝘤𝘪 𝘱𝘳𝘰𝘥𝘪𝘳𝘢𝘭𝘪 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘤̌𝘳𝘬𝘪 𝘈 𝘪𝘯 𝘬𝘰𝘯𝘤̌𝘯𝘰 𝘮𝘦𝘥 𝘈 𝘪𝘯 𝘊 𝘪𝘻𝘨𝘪𝘯𝘪𝘭𝘪.
𝘕𝘢𝘱𝘰𝘴𝘭𝘦𝘥 𝘫𝘦 𝘱𝘳𝘪𝘫𝘦𝘻𝘥𝘪𝘭 𝘰𝘥 𝘉 𝘷 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦 𝘷𝘦𝘭𝘪𝘬, 𝘱𝘰𝘱𝘰𝘭𝘯𝘰𝘮𝘢 𝘣𝘦𝘭 𝘪𝘯 𝘴𝘷𝘦𝘵𝘢𝘭 𝘰𝘥𝘭𝘪𝘤̌𝘯𝘪𝘬, 𝘬𝘪 𝘫𝘦 𝘴 𝘴𝘷𝘰𝘫𝘰 𝘷𝘪𝘴𝘰𝘬𝘰 𝘱𝘰𝘴𝘵𝘢𝘷𝘰 𝘻𝘢𝘥𝘦𝘷𝘢𝘭 𝘤̌𝘪𝘴𝘵𝘰 𝘻𝘨𝘰𝘳𝘢𝘫 𝘰𝘣 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦. 𝘚𝘭𝘦𝘥𝘪𝘭𝘢 𝘮𝘶 𝘫𝘦 𝘤𝘦𝘭𝘢 𝘷𝘰𝘫𝘴𝘬𝘢 𝘫𝘦𝘻𝘥𝘦𝘤𝘦𝘷, 𝘵𝘢𝘬𝘰 𝘥𝘢 𝘫𝘪𝘩 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘰 𝘱𝘰𝘭𝘯𝘰 𝘷𝘴𝘦 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦. 𝘛𝘪 𝘴𝘰 𝘴𝘦 𝘴̌𝘦 𝘨𝘳𝘰𝘻𝘰𝘷𝘪𝘵𝘦𝘫𝘦 𝘬𝘰𝘵 𝘱𝘳𝘦𝘫𝘴̌𝘯𝘫𝘪 𝘣𝘪𝘭𝘪 𝘪𝘯 𝘴𝘵𝘳𝘦𝘭𝘫𝘢𝘭𝘪 𝘱𝘳𝘰𝘵𝘪 𝘈, 𝘱𝘳𝘪 𝘤̌𝘦𝘮𝘦𝘳 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘰 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘵𝘪 𝘴𝘵𝘳𝘢𝘴̌𝘯𝘦 𝘰𝘨𝘯𝘫𝘦𝘯𝘦 𝘱𝘭𝘢𝘮𝘦𝘯𝘦, 𝘬𝘢𝘳 𝘯𝘢𝘴̌ 𝘫𝘦 𝘱𝘰𝘯𝘰𝘷𝘯𝘰 𝘨𝘢𝘯𝘪𝘭𝘰 𝘬 𝘴̌𝘦 𝘷𝘦𝘤̌𝘫𝘦𝘮𝘶 𝘷𝘻𝘥𝘪𝘩𝘰𝘷𝘢𝘯𝘫𝘶 𝘪𝘯 𝘮𝘰𝘭𝘪𝘵𝘷𝘪. 𝘗𝘰 𝘥𝘰𝘭𝘨𝘦𝘮 𝘣𝘰𝘫𝘶 𝘪𝘯 𝘴𝘵𝘳𝘦𝘭𝘫𝘢𝘯𝘫𝘶 𝘴𝘰 𝘱𝘳𝘪 𝘊 𝘱𝘰𝘭𝘢𝘨𝘰𝘮𝘢 𝘪𝘻𝘨𝘪𝘯𝘪𝘭𝘪.
𝘛𝘢𝘬𝘴̌𝘦𝘯 𝘱𝘰𝘩𝘰𝘥 𝘪𝘯 𝘣𝘰𝘫 𝘴𝘵𝘢 𝘵𝘳𝘢𝘫𝘢𝘭𝘢 𝘱𝘳𝘪𝘣𝘭𝘪𝘻̌𝘯𝘰 𝘥𝘰𝘣𝘳𝘦 𝘤̌𝘦𝘵𝘳𝘵 𝘶𝘳𝘦, 𝘱𝘳𝘪 𝘵𝘦𝘮 𝘱𝘢 𝘫𝘦 𝘣𝘪𝘭𝘰 𝘱𝘰𝘴𝘦𝘣𝘦𝘫 𝘰𝘱𝘢𝘻𝘪𝘵𝘪, 𝘥𝘢 𝘯𝘪 𝘣𝘪𝘭𝘰 𝘯𝘢 𝘴𝘵𝘳𝘢𝘯𝘪 𝘈 𝘯𝘪𝘬𝘥𝘢𝘳 𝘷𝘪𝘥𝘦𝘵𝘪 𝘬𝘢𝘬𝘦𝘨𝘢 𝘰𝘥𝘱𝘰𝘳𝘢 𝘪𝘯 𝘵𝘶𝘥𝘪 𝘱𝘳𝘢𝘷 𝘯𝘰𝘣𝘦𝘯𝘦 𝘰𝘴𝘦𝘣𝘦 𝘯𝘦. 𝘒𝘰 𝘱𝘢 𝘫𝘦 𝘱𝘰𝘵𝘦𝘮 𝘷𝘴𝘦 𝘵𝘰 𝘪𝘻𝘨𝘪𝘯𝘪𝘭𝘰, 𝘫𝘦 𝘱𝘰𝘴𝘵𝘢𝘭𝘰 𝘴𝘰𝘯𝘤𝘦 𝘷 𝘴𝘳𝘦𝘥𝘪𝘯𝘪 𝘮𝘰𝘥𝘳𝘰 𝘪𝘯 𝘰𝘬𝘳𝘰𝘨 𝘪𝘯 𝘰𝘬𝘳𝘰𝘨 𝘰𝘣 𝘴𝘵𝘳𝘢𝘯𝘪 𝘬𝘳𝘷𝘢𝘷𝘰 𝘪𝘯 𝘫𝘦 𝘵𝘢𝘬𝘰 𝘰𝘴𝘵𝘢𝘭𝘰 𝘣𝘳𝘦𝘻 𝘴𝘪𝘫𝘢𝘫𝘢 𝘱𝘳𝘪𝘣𝘭𝘪𝘻̌𝘯𝘰 𝘶𝘳𝘰 𝘪𝘯 𝘱𝘰𝘭. 𝘗𝘰 𝘱𝘳𝘦𝘵𝘦𝘬𝘶 𝘵𝘦𝘨𝘢 𝘤̌𝘢𝘴𝘢 𝘱𝘢 𝘫𝘦 𝘻𝘢𝘤̌𝘦𝘭𝘰 𝘴𝘪𝘫𝘢𝘵𝘪 𝘱𝘰𝘷𝘴𝘦𝘮 𝘯𝘢𝘳𝘢𝘷𝘯𝘰, 𝘱𝘰𝘴𝘵𝘢𝘭𝘰 𝘴𝘤̌𝘢𝘴𝘰𝘮𝘢 𝘤𝘦𝘭𝘰 𝘪𝘯 𝘯𝘫𝘦𝘨𝘰𝘷 𝘰𝘥𝘳𝘦𝘻 ‘, 𝘰𝘣𝘭𝘪𝘬𝘪 𝘭𝘶𝘯𝘦 𝘫𝘦 𝘪𝘻𝘨𝘪𝘯𝘪𝘭. «
Dopis tiskarja:
”𝐾𝑎𝑗 𝑛𝑎𝑗 𝑡𝑜 𝑝𝑜𝑚𝑒𝑛𝑖, 𝑗𝑒 𝑧𝑛𝑎𝑛𝑜 𝑙𝑒 𝑣𝑠𝑒𝑚𝑜𝑔𝑜𝑐̌𝑛𝑒𝑚𝑢 𝐵𝑜𝑔𝑢, 𝑘𝑖 𝑛𝑎𝑗 𝑠𝑣𝑜𝑗𝑒 𝑘𝑟𝑠̌𝑐̌𝑎𝑛𝑠𝑘𝑜 𝑜𝑏𝑐̌𝑒𝑠𝑡𝑣𝑜 𝑚𝑖𝑙𝑜𝑠𝑡𝑛𝑜 𝑜ℎ𝑟𝑎𝑛𝑖 𝑧𝑙𝑎𝑠𝑡𝑖 𝑝𝑟𝑒𝑑 𝑛𝑎𝑝𝑎𝑑𝑜𝑚 𝑑𝑒𝑑𝑛𝑒𝑔𝑎 𝑠𝑜𝑣𝑟𝑎𝑧̌𝑛𝑖𝑘𝑎 𝑖𝑛 𝑑𝑟𝑢𝑔𝑖𝑚𝑖 𝑠𝑡𝑖𝑠𝑘𝑎𝑚𝑖. 𝐴𝑚𝑒𝑛. 𝑇𝑜 𝑛𝑎𝑚𝑟𝑒𝑐̌, 𝑘𝑎𝑟 𝑠𝑒𝑚 ℎ𝑜𝑡𝑒𝑙 𝑔𝑜𝑠𝑝𝑜𝑑𝑜𝑚 𝑠𝑝𝑜𝑟𝑜𝑐̌𝑖𝑡𝑖, 𝑗𝑒 𝑟𝑒𝑠𝑛𝑖𝑐𝑎 𝑖𝑛 𝑧𝑎𝑛𝑒𝑠𝑙𝑗𝑖𝑣𝑎 𝑠𝑡𝑣𝑎𝑟 𝑖𝑛 𝑟𝑒𝑠 𝑣𝑟𝑒𝑑𝑛𝑎, 𝑑𝑎 𝑠𝑒 𝑛𝑎𝑡𝑖𝑠𝑛𝑒, 𝑘𝑒𝑟 𝑠𝑒𝑚 𝑜𝑟𝑖𝑔𝑖𝑛𝑎𝑙 𝑣𝑖𝑑𝑒𝑙 𝑖𝑛 𝑏𝑟𝑎𝑙 𝑠 𝑠𝑣𝑜𝑗𝑖𝑚𝑖 𝑜𝑐̌𝑚𝑖; 𝑧 𝑑𝑎𝑛𝑎𝑠̌𝑛𝑗𝑜 𝑝𝑜𝑠̌𝑡𝑜 𝑏𝑜 𝑛𝑎𝑚𝑟𝑒𝑐̌ 𝑣 𝑟𝑎𝑧𝑙𝑖𝑐̌𝑛𝑎 𝑘𝑟𝑎𝑙𝑗𝑒𝑠𝑡𝑣𝑎 𝑝𝑜𝑠𝑙𝑎𝑛𝑜. 𝐵𝑜𝑔𝑎 𝑣𝑠𝑒𝑚𝑜𝑔𝑜𝑐̌𝑛𝑒𝑔𝑎 𝑝𝑎 𝑙𝑎ℎ𝑘𝑜 𝑣𝑒𝑐̌𝑗𝑒𝑚𝑢 𝑝𝑟𝑜𝑠𝑖𝑚𝑜, 𝑛𝑎𝑗 𝑚𝑖𝑙𝑜𝑠𝑡𝑛𝑜 𝑜𝑑 𝑛𝑎𝑠 𝑜𝑑𝑣𝑟𝑛𝑒 𝑣𝑠𝑒 𝑠𝑒𝑑𝑎𝑛𝑗𝑒 𝑛𝑒𝑣𝑎𝑟𝑛𝑜𝑠𝑡𝑖.”
Letak hrani Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani.
Razlog? Črna luknja sredi našega gorečega sonca, ki je ob zatemnila nebo, je nekaj, kar presega običajna pričakovanja večine ljudi o našem svetu. Še posebno v 17. stoletju.
Ljudje dojemamo svet ne samo s čutili, kot je vid – v naše zaznavanje je vmešan tudi velik odmerek napovedi. Možgani aktivno delajo, da izpolnjujejo informacije, da bi razumeli, kaj vidimo – kakšne barve in oblike? Je to obraz? Ali naj bi bil tam?
Največkrat se naša pričakovanja natančno ujemajo z našimi čutili. Ko sistem deluje normalno, nam omogoča razlikovanje med tem, kar mislimo, da bomo videli, od tistega, kar dejansko vidimo. Omogoča nam celo, da nenormalno sprejmemo kot novo normalno.
Toda včasih sistem odpove. Izkazalo se je, da naši možgani s pomočjo notranjega sistema za preverjanje dejstev ohranjajo potek realnosti. Preverjevalnik dejstev nenehno spremlja naša prejšnja pričakovanja in napovedi o svetu. Če možgani preveč pričakujejo, jih sistem sicer poizkuša dati v vajeti. A študija je pokazala, da če preverjanje dejstev ne uspe, so rezultat lahko halucinacije.
Novica o mrku povzeta po: Reisp, B., Redki stari tiski, 2001.
Slovenski prevod naslovnice letaka se glasi: »Resnična izpoved prečastitega p. Fr. Krištofa iz Cedada, kapucinskega provinciala v štajerski provinci, ki je s svojimi tremi družabniki, p. Teofilom iz Krškega, fr. Gratijem iz Muggia in fr. Kolumbanom iz Naborjeta (namenjen na vizitacijo proti Gorici v Furlaniji), približno pol milje od Vrhnike, trga na Kranjskem, oddaljenega tri milje pota od glavnega mesta Ljubljane, na svoje oči videl naslednje čudo na soncu in nebu. iz latinskega in laškega na nemško prestavljeno in temeljito popisano po A. S. v. S. v glavnem mestu Ljubljani, zadnjega januarja leta 1664.«
Vir: Reisp, B., Redki stari tiski, 2001.
