Le kdo še ni slišal za Škofjeloški pasijon (1721), najstarejše dramsko besedilo pisano v slovenskem jeziku, in procesija, ki je vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Škofjeloško procesijo so takrat vodili patri kapucini, ki so leta 1707 postavili temeljni kamen za svoj samostan v Škofji Loki, in v mestu ostali do danes. Malokdo pa ve, da je resnični ustanovitelj Škofjeloškega pasijona veliko bolj skrivnosten. Spoznajmo torej bratovščino presvetega Rešnjega telesa.
Pasijonske procesije so se odvijale v različnih mestih tedanje Evrope. Pri nas so vlogo voditeljev pasijonskih procesij večinoma prevzeli bratje kapucini. Prve omembe pasijonskih procesij na slovenskem najdemo v Ljubljani. Najstarejše doslej znano poročilo o procesiji je zapis škofa Tomaža Hrena iz leta 1617: ”Na Veliki petek v večernem mraku je šla procesija bičarjev iz samostana patrov kapucinov do cerkve sv. Nikolaja in od tod do sv. Jakoba, pobožno pa smo jo spremljali deželni namestnik, jaz, kanoniki, šola, plemstvo in številna množica…”
O ljubljanski procesiji piše tudi Valvasor: ”Obhod je ponoči z neštetimi plamenicami in baklami, pri tem prikazujejo Kristusovo trpljenje in razne zgodbe iz stare in nove zaveze…. Pri tem obhodu je tudi mnogo disciplinantov, ki se sami bičajo, mnogo takih, ki vlečejo velike križe, mnogo puščavnikov in podobnih.” (Valvasor, 1689)Organizacija procesije ni bil mačji kašelj, sodelovala je namreč ogromna množica ljudi, samo nastopajočih je bilo okoli 300. Uporabljali so vozove, konje, različno scenografijo in kostume. Škofjeloška pasijonska procesija pa je pri nas še najbolj poznana in pomembna ravno zaradi režijske knjige (1715-1727), ki jo je napisal kapucin p. Romuald Štandreški (Lovrenc Marušič), pridigar v Škofji loki in voditelj procesije, in je pisana v slovenskem jeziku.
Kam segajo začetki škofjeloškega pasijona?
Navadno se ustavimo pri datumu, ki ga na prvi strani rokopisa pasijona, nedvoumno spričuje kronogram, da so se namreč priprave za procesijo začele 3. marca 1721, na Veliki petek, 11. aprila 1721 pa je bila uprizorjena. A raziskave kažejo, da bi se prva škofjeloška procesija znala zgoditi že leta 1713. V najstarejšem doslej znanem pričevanju o pasijonski procesiji v Škofji Loki (Pismo neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713) se kot ustanoviteljici procesije omenjata bratovščini Sv. Rešnjega telesa in Sv. rožnega venca. V uvodnih besedah k Škofjeloškemu pasijonu (Pro Notitia futuri Saeculi. Proceſsionis in die Parasceues) je kot ustanoviteljica omenjena le bratovščina presvetega Rešnjega telesa, kapucini pa so ob njeni materialni pomoči prevzeli organizacijo procesije.
Tako so višji predstavniki bratovščin sklenili, da se v Škofji Loki vsako leto na Veliki petek ob štirih popoldne, če bo Bogu všeč in bo nebo naklonjeno, pripravi procesijo v čast Gospodovega trpljenja z namenom, da bi ublažili božjo jezo, da bi odvrnili kazni za naše grehe, ter da bi usmiljeni Bog mesto in vso okolico obvaroval pred kugo, lakoto in vojno.
Opazno je, da imajo pri teh procesijah vidno vlogo bratovščine. Cerkvene bratovščine so opravljale različne nabožne in dobrodelne naloge. V več primerih so one tisti dejavnik, ki da pobudo za procesijo, jo materialno vzdržuje in ohranja. V Pragi je bila to bratovščina Kristusovega trpljenja, ljubljansko procesijo pa je organizirala bratovščina Odrešenika sveta.
Bakrorez na prvi strani knjige.
Edini bogatejši vir informacij o bratovščini sv. Rešnjega telesa, je knjiga Loški nebeški kruh, ki je bila izdana leta 1708 in je bila prvič ‘najdena’ ravno letos. To je edini znani izvod te knjige, tako da gre v bistvu za unikat. V posvetilu izvemo, da je pod zaščito glavarja že drugič zagledala beli dan. Prva izdaja tako ostaja nepoznana. Poznana je zgolj še kasnejša tretja (zadnja) izdaja iz leta 1713, en izvod hranijo v kapucinski knjižnici v Škofji Loki, drugi pa je hranjen v NUK-u.
Tako izvemo, da je Bratovščina nastala leta 1634 in je bila odraz povezovanja v duhu protireformacije, oziroma, kot je zapisano v knjigi, je bratovščina nastala po ”popolnem iztrebljenju Luteranstva”. Predstojnik bratovščine je leta 1708 bil škofjeloški glavar Anton Evzibij von Halden. Kot prvi asistent bratovščine se omenja Franc Oblak pl. (Oblaki so bili lastniki gradu Puštal), kot drugi asistent pa Janez Jakob Kos (svetnik freisiškega kneževstva in sodni ter mestni protipisar). Tako vidimo da so bili voditelji bratovščine, meščani in plemiči, ki so zasedali najvišje družbene in titularne položaje v mestu. Člani bratovščine pa so bili tako moški kot ženske. Ob vstopu in skozi celo leto pa so sprejemali prostovoljne prispevke.
V pravilih je poleg drugih pobožnosti, ki naj jih opravljajo člani bratovščine, posebej poudarjeno njihovo sodelovanje pri telovski procesiji, ki naj jo vsi spremljajo z gorečimi svečami. Omenja se tudi procedura binkoštnih praznikov, kjer se imajo dobiti v cerkvi sv. Jakoba, in podobno. Iz te bratovščine je torej izšla neposredna pobuda in po njenem vztrajanju in gorečih prošnjah barona Ekarja so tudi v Škofji Loki kapucini sprejeli nalogo, da pripravijo in potem tudi redno prirejajo procesijo na Veliki petek.
Bratovščina sv. Rešnjega telesa je bila razpuščena v času Jožefinskih reform, l. 1783. Še vedno je zajeta v popisu bratovščin leta 1773, ki je bila podlaga za omenjene reforme. Takrat je razvidno, da je bila glavnica njihovega premoženja 6.438 fl. Bratovščina je bila tako ena najbogatejših na Kranjskem. V velikosti kapitala pa jo je prekosila le kakšna ljubljanska bratovščina. Škofjeloški pasijon so ponovno obudili v modernem času, zadnji pasijon je bil leta 2015, naslednji pa se pričakuje leta 2021, torej naslednje leto, ko bomo obeleževali 300-to obletnico.
Škofjeloški pasijon v današnjih časih.
Viri:
Benedik, p. M., (2008.) Kapucinski samostan s cerkvijo sv. Ane Škofja Loka. Celjska Mohorjeva družba.Lagkerisches Him[m]el Brod das ist: Regulen und Indulgentz der löbl. Bruderschafft Sanctissimi Corporis Christi in der Stadt Bischoflagk … (1708). bey Johann Georg Mayr.
Lavrič, Ana (2014). Bratovščine na Kranjskem leta 1773. Arhivi, letnik 37, številka 1, str. 109-142.
Ogrin, M., et. al., (2009). Oče Romauld Štandreški – Škofjeloški pasijon – Elektronska znanstvenokritična izdaja. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU; Odsek za tehnologije znanja IJS. Ljubljana.
Valvasor, Janez Vajkard, (1689). Slava vojvodine Kranjske.
