Opis
Že nekaj mesecev po nemški okupaciji je aktivni odpor slovenskega prebivalstva tudi na Celjskem privedel do odmevnih akcij, na katere je okupator nemudoma odgovoril z neusmiljenim in nebrzdanim nasiljem. Zato se je že v drugi polovici leta 1941, še posebej pa spomladi in poleti 1942, Stari pisker začel polniti s pripadniki in sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja, šef nemškega urada policije in varnostne službe Lurker pa je junija 1942 začasno celo prestavil svoj sedež iz Maribora v Celje. Ob grozovitih mučenjih je okupator na dvorišču zaporov izvajal množične likvidacije zapornikov. Samo 22. julija 1942 je pod puškinimi cevmi omahnilo sto ljudi, za katere se je uveljavil naziv talci.
Do sedaj znane fotografije, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Celje, so poznane, ker jih je na skrivaj med vojno prekopiral celjski fotograf Pelikan. Gestapo, kot je sam pravil, je prišel v njegovo temnico ter jo zasegel, da bi lahko razvili fotografije iz streljanja. Pelikan je tvegal obsodbo s smrtjo, ko je na skrivaj napravil nekaj kopij. Vendar kot je rekel sam:
“Ko so se filmi posušili, sem s povečevalnim aparatom od vsake fotografije napravil kopijo, kar na slepo. Eksponirane papirje sem zavil v več vrst voščenega papirja, da bi ne prišla do njih vlaga. Na to sem jih vložil v posebno škatlo. To škatlo sem skril med drva v kleti, kjer sem imel shranjenih tudi nekaj partizanskih pisem. Ta material je ostal v moji kleti vse do osvoboditve. Takoj po osvoboditvi sem pričel fotografije razvijati. Nekaj je bilo dobrih, nekaj pa slabih. Da ne bodo vse uporabne, sem vedel, ker sem filme osvetlil v veliki naglici..”
Fotografije, ki jih Pelikanu ni uspelo prekopirati, pa se niso popolnoma izgubile, kot se je domnevalo do sedaj.
V seriji 14. fotografij na dražbi so tudi 3 motivi, ki so bili do sedaj neznani. Dva med njimi sta tudi izredno dramatična posnetka, saj sta bila posneta ravno v trenutku streljanja, v trenutku smrti, ko žrtve pod sunkom strela padajo na tla.
Na zadnji strani fotografij je zapis v poljskem jeziku, ter šifra nekakšnega arhivskega inventarja. Sklepamo, da so bile arhivske fotografije uporabljene oziroma hranjene kot dokazno gradivo pri raziskovanju nacističnih zločinov na Poljskem kmalu po koncu vojne.
Muzej novejše zgodovine Celje hrani tudi nekaj poslovilnih pisem žrtev. V enem izmed njih piše:
»Ljuba žena, otroci, sestre, brat in dr.! Težko so me obremenili tako, da po sedanjih zakonih ni izgleda, da bi se še kdaj videla. Zaupam pa trdno v Boga in Marijo. Če mi je usojeno umreti, ne jadikuj, Bog že ve, zakaj nam to trpljenje pošilja. Jaz sem na smrt pripravljen. Prosim le še Tebe odpusti svojemu možu, če te je kdaj žalil. Enako prosim odpuščanja sestri in brata. Molite za blagor moje duše če zveste, da je ločena od tega posvetnega mojega telesa. Tolaži me zavest, da jaz nisem kriv nobenemu drugemu njegove krute usode in pa da sem kot veš nedavno prejel sv. zakramente. Moja želja je, da postane Ivanček gospodar četudi vem, da bosta še oba preganjana. Odpustita torej svojemu očetu, ki je kot zavedni Slovenec branil pravice svojega naroda in s tem Vaju spravil v tako kruto usodo. Jaz Vas vse iz srca ljubim in nikogar ne sovražim. Oče odpusti jim …! Bodita potolažena. Bog z vami … Pozdrav od očeta moža in brata Janeza.«
Kot je zapisal Stane Terček, leta 1976, so to fotografije najstrašnejšega okupatorjevega dejanja. “Fotografije streljanja 100 talcev v Celju, dne 22. julija 1942, niso samo pri nas, ampak v Evropi najgnusnejši in najkrutejši dokaz okupatorjevega zverinstva.”
V seriji je 14 fotografij (med njimi 3 do sedaj neznani motivi). Dimenzija posamezne fotografije: 9,5 x 6,5 cm. Na zadnji strani žig inventarja ter ročni zapis “rozstrzelanie w więzienia” (Streljanje v zaporu).
Izjemna redkost.
Izklicna cena: 1.000 EUR
