11.- 17. Julija 1883 so se na Kranjskem vršile proslave ob 600-letnici zveze dežele Kranjske s habsburško oblastjo (1283). V ta namen je Kranjsko obiskal tudi cesar Franc Jožef. Cesar je na Kranjskem bival od 11. do 17. julija 1883. 11. julija je pri Zidanem mostu prekoračil štajersko-kranjsko deželno mejo. Pozdravilo ga je pol ure trajajoče zvonjenje v vseh kranjskih cerkvah. Cerkveni zvonovi so zvonili tudi v krajih, skozi katere se je peljal cesar. Istega dne je cesar prispel v Ljubljano.
Za cesarjev prihod se je Ljubljana že vnaprej dodobra pripravila. Ljubljanski zvon 1. Julija 1883 zapiše:
“Kdor je videl Ljubljano lani in kdor jo vidi danes, komaj jo spozna, tako je že zdaj, ko pišemo te vrstice, vsa olepšana in prenovljena… Kar je erarskih, deželnih in mestnih poslopij, vsa se svetijo v novi, elegantni opravi. In tudi privatne hiše so do malega vse novo pozidane, pobeljene, pobarvane. Zadnje dni je stalo toliko odrov po ulicah, kakor bi se vse mesto iz nova zidalo. Obrtniki vsake vrste so z delom preobloženi in dela se noč in dan; vsak hoče svojo hišo, svoj vrt, svojo prodajalnico, svoje stanovanje, svojo firmo imeti lepo narejeno in očejeno; drugod se delajo velikanske priprave za občno razsvetljavo.”
Prenovili so tudi fasade cerkva. In sicer: Frančiškanske, Nunske, sv. Jakoba in Trnovske.
Po trasi Dunajske ceste, od kolodvora pa do deželnega dvora na Kongresnem trgu, kjer je cesar stanoval (Na njegovem mestu danes stoji nova stavba, kjer ima sedež Univerza v Ljubljani), so postavili 13 metrske mlaje. Mlaji so si sledili na vsakih 5 – 10 metrov. Na njih so bile obešene 9 metrske zastave, črno-rumene državne, rdeče-bele habsburške, belo-zelene mestne ter belo-modro-rdeče deželne. Slednje so tudi barve slovenske zastave, kot jo poznamo danes.
Kongresni trg so spremenili v »eksotični vrt«. Iz raznobarvnih cvetlic so naredili velikanski deželni grb, kranjski orel z zlato-rumenim mesecem. Poleg tega pa so s cvetlicami sestavili tudi avstrijskega dvoglavega orla s krono ter aranžma cvetlic v deželnih (slovenskih) narodnih barvah v obliki pahljače.
Na Dunajski cesti, ob zgradbi, ki jo Ljubljančani poznajo kot ‘Kavarna Evropa’ so postavili monumentalen kamnit slavolok. Ta je bil narejen v staro-rimskem slogu po načrtih mestnega inženirja Adolfa Wagnerja. Na vrhu njega pa je stala veličastna „Carniolia”, personifikacija dežele Kranjske, katero je »posebno lepo« ustvaril kipar Franc Ksaver Zajec. Stroške slavoloka so ocenili na 3500 goldinarjev.
Slavolok Zmagoslavja, 1883. Vir: Zakladnica Zgodovine
Na Kongresnem trgu pa so postavili okoli 25 metrov visok spomenik, narejen po načrtu stavbinskega svetnika Potočnika, in na vrhu spomenika je stal na zlati krogli z oljčno vejico v roki „Angel miru”, ravno tako delo kiparja Zajca. Na stojalu je bil trojezičen napis: „Viribus unitis”: „Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane”; „Ich will Frieden haben mit Meinen Völkern!” (Želim imeti mir s svojimi narodi!).
Angel miru, 1883. Vir: Zakladnica Zgodovine
Ko je cesar prispel na ljubljanski kolodvor, ga je prvi v slovenščini z besedami »Dobrodošli na Kranjskem« pozdravil deželni glavar grof Thurn. Ko se je cesar vozil po Dunajski cesti proti Kongresnem trgu so ob cesti stala razna društva v lepi vrsti, veteransko društvo, raznotere požarne brambe, katoliško rokodelsko društvo, društvo tiskarjev, obrtniško društvo, Sokolovci, razna pevska društva, in dijaki raznih višjih šol itd. Slovenski narod zapiše: “občinstvom, rekli bi skoro, da se je čulo utripati srca; a ko se je pokazala viteška podoba cesarjeva, zaorilo je tako navdušeno z ‘Živio’ klici.”
Ob trasi so bile postavljene tudi tribune, kjer so si radovedneži lahko po vnaprej plačani vstopnici, ki so stale med 1 in 2 goldinarji, rezervirali sedež s pogledom na sprevod. (V primerjavo: Za 1 goldinar je človek v tem času dobil približno 8 hlebov kruha.)
Ob osmih zvečer so organizirali bakljado, bilo je kakih 1500 nosilcev bakelj, ki so prišli na kongresni trg ter se razvrstili v tri kolone med gledališčem (današnja filharmonija) in Nunsko cerkvijo okoli prej omenjenega spomenika ‘Angela miru’. To je bilo pred deželnim dvorom v katerem je stanoval cesar. Cesar je prišel na vrt dvora ter poslušal kakih 200 narodnih pevcev, med drugim so zapeli tudi Gregorčičevo slavnostno pesem, ki jo je zložil F.S. Vilhar ter godbe, ki so pele v čast njegovega obiska.
Kako je bila Ljubljana okrašena ponoči, si lahko predstavljamo z upodobitvijo okrastive Ljubljane leta 1856. Vir: NUK
Naslednji večer, ko se je cesar vračal iz gledališča so cesarju pripravili razsvetljavo.
Časopis Slovenc zapiše:
“Ko smo stopili iz gledišča, pričela se je že razsvitljava in kongresni trg se je svetil v lepem bengaličnem ognji. Kaj takega ni vidila še Ljubljana, kar stoji. Popisati se ne da, toraj bodijo le ob kratkem omenjeni tisti objekti, ki so bili najbolj krasno okinčani in razsvitljeni, ker ga menda ni bilo okna še celo v zadnjem kotu, ki ne bi bil razsvetljen. Najlepši je bil gotovo frančiškanski most, čegar razsvitljava je kazala obrise njegove, potem zvezdni drevored s tisoči in tisoči razno barvanih lampijonov, da je bil res čaroben; ravno tako narodni trg z glediščem in nunsko cerkvijo; dalje Turjaški in veliki trg, šentjakopska cerkev z zvonikoma, šenklavška zvonika, frančiškanska cerkev. Hradeckijev most; hranilnica, Mahrova hiša in rotovž s plinovo svečavo, ki se pa ni ravno dobro obnesla, in več drugih poslopij, ki so imela krasno razsvitijavo in več napisov (transparentov). Krasno razsvetljen je bil tudi slavolok na Dunajski cesti, ki je kazal v lučih svoj obris, ravno tako nektera privatna poslopja. Sploh je bilo vse krasno, tako, da ljudje, kterih se je po ulicah vse trlo, se kar niso mogli nagledati; svitlo je bilo kakor podnevi.”
Obisk cesarja v Ljubljani je pomembno vplival na izgled takratnega mesta. Za Ljubljančane je bil to nedvomno velik dogodek na katerega so se pripravljali dalj časa. Prebivalci ter razna društva so vložili veliko napora v to, kdo bo lepše očedil svojo fasado. Prišlo je tudi do tekmovanja med slovenskim in nemško govorečim prebivalstvom v krasitvi urbanega prostora. Tako so se slovenski časopisi naslajali, ko kakšen nemški podvig, npr. plinska razsvetljava ni dodobra uspel. Prav tako so
kritizirali razobešene »frankfurterce« (črno-rdečo-rumena nemška zastava). Hkrati pa se vseeno
Razsvetljena Ljubljana ponoči, okoli leta 1905.
navduševali, da »povsod, kjer se cesar prikaže, zadono ogromni živio, ter popolnem zadušijo posamezne nemške „Hoch” klice.«
Časopis Slovenski narod 12. julija, 1883 zapiše:
“Stari gospodje. ki so marsikje bili in marsikaj videli, zagotavljali su nam, da take navdušenosti, takega tekmovanja, javno pokazati svojo verno vdanost še neso videli nikjer, kakor v Ljubljani. Bilo je, kakor da je neka posebna iskra šinila v ljudi in vsakdo čutil je že zjutraj, da je napočil zgodovinsko pomenljiv dan.”, 1883
Tako zagnanost je moč razumeti, tudi v sklopu narodnega prebujanja, ki je se je v tem obdobju že dodobra razplamenel. Prihod cesarja v Ljubljano, tako za Ljubljančane ni pomenil zgolj cesarjevega prihoda v eno izmed deželnih prestolnic. Marveč je bil percipiran, tako piše tudi Slovenski narod, kot »prihod cesarja v narodno središče vseh Slovencev.« V tekmovalnosti z nemško govorečimi prebivalci so želeli izpovedati, da je Ljubljana prestolnica Slovencev ter z bogatim okraševanjem
pokazati vdanost cesarski kroni, (vprašljiva vdanost avstrijskemu cesarju, je bila namreč dostikrat
Medalja, ki je bila izdana leta 1883 v počastitev 600 letne zveze pod Habsburško krono. Vir: Zakladnica Zgodovine.
populistična kritika na račun slovenskega prebivalstva s strani nemškega), a hkrati pokazati tudi ponos ter razvitost slovenske dežele. Z nagovori, ki so bili čestokrat v slovenščini, še posebej je vredno omeniti nagovor kranjskega deželnega zbora, bi lahko rekli, da se je slovenski jezik vzpostavljal kot enakovreden jezik monarhije.
V Slovenskem narodu, 19. Julija zapišejo: “Zdaj pa se je zgodilo, česar bi se našim pod nemškim fevdom zdihujočim pradedom niti sanjalo ne bi bilo. Povsod, kjer je Najvišji vladar potoval po naših deželah, pozdravljali so Ga Slovenci v svojem jeziku in presvitli cesar jim ni ustavil tok besedij, poslušal ji h je z veseljem ter z veseljem jim odgovarjal.”
V počastitev 600-letnice ter obiska cesarja na Kranjskem so izdelali medaljo. Na prednji strani je personifikacija dežele Kranjske – Carniolia. Okoli nje je napis: “Hrast se omaje in hrib zvestoba Slovencev ne gane.”
Kaj se je zgodilo s kamnitim slavolokom ter spomenikom angela miru, ki sta s svojo monumentalnostjo gotovo močno posegla v izgled takratne Ljubljane na žalost do današnjega dne ni znano.
