Opis
Janez Svetokriški, s pravim imenom Tobija Lionelli, je bil kapucinski menih, pridigar in eden najpomembnejših slovenskih baročnih piscev. Rodil se je leta 1647 v Svetem Križu pri Vipavi, po katerem je prevzel tudi redovno ime »Svetokriški«. Deloval je predvsem na Kranjskem, Goriškem in v Beneški republiki ter zaslovel kot izjemen govornik in pridigar s slikovitim jezikom.
Njegovo najpomembnejše delo je zbirka pridig Sacrum promptuarium, ki je izhajala med letoma 1691 in 1707 v petih delih. Delo predstavlja vrhunec slovenskega baročnega pridigarstva ter enega najpomembnejših spomenikov starejše slovenske književnosti. Pridige niso bile namenjene le duhovnikom, temveč tudi širšemu poslušalstvu, zato je Svetokriški uporabljal živ, razumljiv in pripovedno bogat jezik. Njegov slog je poln prispodob, anekdot in primerov iz vsakdanjega življenja, v besedilih pa se prepletajo verski nauki, ljudska modrost, humor ter opisi družbenih razmer tedanjega časa.
V slovenskem predgovoru prve knjige Sacrum promptuarium (Sveti priročnik) Janez Svetokriški nagovori »blagovoljnega bralca« ter pojasni razloge za tisk svojih pridig v slovenskem jeziku. Ob tem opozori na posebnosti svojega vipavskega narečja in na dejstvo, da je bilo tovrstnih slovenskih tiskov tedaj zelo malo. K izdaji so ga spodbudile predvsem prošnje duhovnikov, ki so njegove pridige prepisovali in uporabljali pri pridigarskem delu. Za naslovnim listom sledi posvetilo novomeškemu proštu Lanthieriju, čigar grb je upodobljen na frontispicu.
Svetokriški je ustvarjal v obdobju, ko slovenski knjižni jezik še ni bil poenoten, zato njegova dela predstavljajo pomemben vir za proučevanje razvoja slovenskega jezika in baročne knjižne kulture ter eno ključnih pričevanj o slovenski duhovni, jezikovni in kulturni dediščini zgodnjega novega veka.
Trda vezava, polplatno, prevezava iz prve tretjine 20. stoletja. [28], 232, 216, [1] str., [1] f. pril. (frontispic): bakrorez z grbom. Manjkajo strani 3-6 v drugem delu knjige. Restavratorski posegi so bili opravljeni na prvih desetih listih knjige, ki obsegajo zlasti predgovor v latinščini ter naslovni del s frontispicem (naslovna grafika) in naslovnico. Na teh desetih listih so bili dopolnjeni manjkajoči zgornji vogali. Pri frontispicu je bil manjkajoči del vogala rekonstruiran s kopijo, s čimer je bila ponovno vzpostavljena celovitost grafične podobe. Zaradi prvotnih poškodb je na naslovnici prišlo do izgube posameznih črk, nekaj manjših izgub črk pa je tudi na nekaterih drugih listih uvodnega dela. Izvod je bil v preteklosti prevezan in obrezan. Pri naslovnici je zaradi obrezovanja in poškodb prišlo do izgube dela besedila, medtem ko v preostalem delu obrezovanje ni povzročilo izgub, čeprav tisk ponekod sega zelo blizu roba lista oziroma v živ rob. Mestoma prisotna manjša pegavost papirja.
