Opis

Naslovnik je Milko Robas. Milko je bil eden izmed nezakonskih Hribarjevih otrok. Po letu 1900 je namreč Hribar naredil vsaj še dva nezakonska otroka, sina Milka in hčerko Pavlo. Srečo je našel šele z Marijo Goričan (1885-1956), s katero sta imela hčerko Zlato Marijo (rojeno 1913 v Pragi). Z njo je najprej živel »v konkubinatu«, na kar ga je opozoril sam škof Jeglič, češ da v primeru smrti ne bi mogel biti cerkveno pokopan. Tako sta se leta 1926 z Marijo poročila, hkrati je pozakonil tudi hčerko Zlat(ic)o.

Priložena je ovojnica pisma s Hribarjevim imenom, hkrati pa pečat policijskega ravnateljstva ter žig (Staatspolizeilich eröffnet), ki sporoča, da je pismo pregledala državna policija.
Pregled zasebnega pisma s strani državnih organov potrjuje dejstvo, da je bil Ivan Hribar za cesarstvo izredno sumljiv saj je imel protinemške oziroma proti-habsburške ter nacionalistične poglede in je bil očitno pod drobnogledom oblasti. Da je nadzorovan s strani državne policije naj bi ga posebej opozoril tudi poštni ravnatelj Ivan Podgornik. Potem ko je avstrijska soldateska leta 1908 v Ljubljani streljala na demonstrante in dva ubila, je Hribar namreč začel iskati rešitev za Slovence zunaj habsburškega okvira; po prvi balkanski vojni 1912–1913 je menil, da bi lahko Srbija in Rusija začeli voditi odločno in učinkovito protihabsburško politiko. Navezal je stike z vodilnimi krogi v obeh državah (Nikola P. Pašić, Vladimir N. Kokovcev, Sergej A. Sazonov); neuspešno je skušal posredovati tudi posredovati za mirno rešitev sporov med Srbijo in Bolgarijo pred drugo balkansko vojno. Po izbruhu prve svetovne vojne je bil Hribar obtožen veleizdaje in od avgusta do decembra 1914 in od januarja do marca 1915 zaprt v Ljubljani, potem pa je bil od aprila istega leta do junija 1917 konfiniran v Abtenauu na Salzburškem.

Zakaj se je Hribar v pismu podpisal kot ‘ded’ lahko zgolj ugibamo. Možno je, da je vedel za pregledovanje njegovih pisem in hotel skriti svoje nezakonsko očetovstvo ali pa je bil sin v rejništvu in mu pri mladih letih še ni želel razkriti svojega očetovstva. V naslednjih evidentiranih pismih svojemu sinu Milku, začenši z letom 1918 se Hribar namreč že podpisuje kot ‘oče’.

V pismu Hribar sinu sporoča, da mora ponositi stare obleke ter, da bo po končani četertletki dobil dolge hlače. Hkrati mu sporoča, da naj nosi letno obleko dokler se da, potem pa naj začne v šolo lepo obleko nositi. Na koncu ga poziva, naj pazi na obleko, saj mora pomisliti, da je sedaj zelo huda za denar.

Format strani: 20 x 12,5 cm na listu 20 x 25 cm.
Pismo je popisano na treh straneh ter enkrat prepognjeno po horizontali.
Rokopis je bil na podlagi ostalih znanih Hribarjevih rokopisov evidentiran kot avtentičen.

Literatura: Igor Grdina: Ivan Hribar, Založba ZRC, Ljubljana, 2010,