Opis
»Štiri mesece je danes, kar smo odšli od doma. Danes štiri mesece ob pol šestih smo morali z domače hiše… …Tabor, cesta, okno… O, zlati dnevi kje ste?«
V bližini italijanskega Trevisa je v letih 1942–1943 delovalo koncentracijsko taborišče Monigo, (Campo di concentramento di Monigo) eno izmed številnih fašističnih taborišč, kamor so italijanske oblasti med drugo svetovno vojno zapirale Slovence in Hrvate z okupiranih območij. V enem letu in dveh mesecih je tam trpelo med 8.000 in 10.000 ljudi – moških, žensk, otrok in ostarelih. Vsaj 230 jih je umrlo zaradi lakote, bolezni in izčrpanosti. Med njimi je bilo 53 otrok.
Ena izmed internirank, Mara Berginc, je tam pisala dnevnik. Mara Berginc je bila iz Grosuplja, najverjetneje Stranska vas št. 49. Internirali so več članov njene družine, njen oče Ivan je bil poslan na Rab, mama in Mara pa sta bile izgnane v Monigo.
Njeni zapisi nam ne ponujajo zgolj zgodovinskih podatkov, temveč dragocen in pretresljiv vpogled v vsakdan ujetništva ter duševno pokrajino ženske, ki je v razčlovečujočih okoliščinah skušala ohraniti razum in dostojanstvo.
»Kosilo obupno, sama voda… Pravkar smo pokosili, pa imam popolnoma prazen želodec.«
»Hrane dobimo le še toliko, da ne omagamo. Kako majhna se ti zdi bolest drugih, če sam ne trpiš.«
Med nenehnim pomanjkanjem hrane, strogo disciplino in sobnimi pregledi je bilo malo trenutkov olajšanja. Največja radost so bili redki poštni paketi, ki so jih interniranci prejeli od sorodnikov. Včasih je upanje skoraj popolnoma ugasnilo – potem pa je prispelo pismo, kos kruha, potica!, spomin na domače, in srce je znova zaigralo.
»Sveti večer. Tako tesno in hudo nam je vsem. Da si preženemo žalostne misli, smo najprej molili in peli. Nato pa smo jedli, kar je pač kdo v dneh prej priskrbel ali kupil za drag denar… …Tam na nasprotni postelji stoje jaslice. Skromen spomin na dneve sreče. Človek bi jokal, rjul od bolečine.«
V taborišču ni manjkalo tragedij. Ena od žensk si je skušala izboriti svobodo s skokom skozi okno kopalnice. Stražar jo je ustrelil – dvakrat. Drugi sojetnici so zamenjali dojenčka.
Dnevnik opisuje tudi vsakdanje rutine: ležanje na pogradih, množične prihode novih internirancev, razvrščanje v skupine.
»Nedelja – razdelili so nas na dve skupini, na prostovoljce in komuniste… Tako pusto mi je pri srcu. Sinoči sem v postelji dolgo jokala. Mislila sem na Ladota in naše življenje.«
Ko je bila Mara končno izpuščena, se je vrnila domov. A dom, ki ga je poznala, je izginil. Pohištva ni bilo več, niti žlice ne. Knjige – njen zaklad – uničene.
»Prihod domov. Ata vesel, a tudi žalosten, ker sem sama. V naši hiši zapor. Ne smem se približati – ni je spoznati. Saj to je hlev… Grozno. Pohištvo vso razbito. Od posode niti žlice. A najhuje mi je zaradi knjig. Človek bi zblaznel!«
Vojna ni pustila posledic le na telesu, ampak tudi na duši. Mara je začela doživljati živčne napade, menstruacije so se ustavile za mesece, spopadala se je z občutki besa, nemoči in sramu.
»Danes sem imela živčni napad. Omedlela sem, menda ker že šest mesecev nisem imela periode. Ko sem se zbudila, je sedel poleg ata in jokal. Prvič sem ga videla jokati.«
Z očitno pretreseno pisavo opisuje tudi poskus posilstva s strani italijanskega poročnika. Hkrati pa jo notranje še bolj razbolijo novice o padlih prijateljih ter prezir do bližnjih, ki so šli med »ta bele« (vaške straže). Dnevnik se zaključi, ko se iz internacije vrne njena mama.
Dnevnik vsebuje tudi daljšo Marino poezijo na treh straneh, ki še bolj opisuje stisko zaprte ženske. Krajši izsek se glasi tako:
»Odgnali so nas od doma
prignali v tuji mrzli svet,
nihče od nas sočutja nima,
nihče rešitve druge kot smrt.
….
Domov mi le srce želi,
da v svoji počivala zemlji
po smrti svoji tamkaj bi.«
Dnevnik Mare Berginc je dokument duševne in telesne stiske. Ni le zgodovinski vir, temveč intimen spomenik preživetja, boja za človečnost sredi sistema, ki je poskušal ljudi oropati prav tega.
Ta dnevnik ne pripoveduje le zgodbe posameznice – govori v imenu tisočev, ki niso imeli glasu. V imenu otrok, ki niso preživeli. V imenu žensk, ki so izgubile domove, moža, sina. In v imenu tistih, ki so, kot Mara, preživeli, a nosili vojno naprej – v telesu, v spominu in na papirju.
Manjši zvezek (12,5 cm), broširan, 82 str. – vse popisane, vsi vnosi datirani od 1.9. 1942 do 25.4. 1943, v sredini tega obdobja si sledijo tudi vsakodnevni vnosi v taborišču, sprednja platnica zvezka manjka, zadnja je poškodovana, par strani šifrirane pisave. Unikat.





