Opis
Fotografija iz Deutches Ausland Intstitut.
Nemški inštitut v tujini (DAI) je v Stuttgartu 10. januarja 1917 kot “muzej in inštitut za študij nemške kulture v tujini in za promocijo nemških interesov v tujini” ustanovil podjetnik Theodor Wanner, ki je postal tudi predsednik inštituta. Poleg glavne naloge – obsežnega dokumentiranja vseh nemških etničnih skupin v tujini – je bil posvečen svetovanju in podpori tistim, ki so se želeli izseliti.
Nemški inštitut v tujini (DAI) je v Stuttgartu 10. januarja 1917 kot “muzej in inštitut za študij nemške kulture v tujini in za promocijo nemških interesov v tujini” ustanovil podjetnik Theodor Wanner, ki je postal tudi predsednik inštituta. Poleg glavne naloge – obsežnega dokumentiranja vseh nemških etničnih skupin v tujini – je bil posvečen svetovanju in podpori tistim, ki so se želeli izseliti.
Fotografija prikazuje odhod posebnega ‘SS’ vlaka vselitvenega urada EWZ iz Kočevja.
Zgodovinski kontekst:
Leta 1941 se je 97 odstotkov kočevskih Nemcev odločilo za preselitev. 11.509 ljudi se je preselilo ob Savo in Sotlo, okoli 560 so jih preselili v stari rajh. Predtem so nacisti s tega območja izselili 37.000 Slovencev. V devetih tednih so jih s 150 vlakovnimi kompozicijami dokončno preselili, s seboj so lahko vzeli nekaj opreme in tretjino živine. Pričakovali so, da bodo naseljeni na kmetije, kjer bodo vse to že imeli. A ker se je preselitev zaradi neugodnih zimskih razmer zavlekla, so bili ob prihodu v »novo domovino«, v Posavje in Obsotelje, razočarani. Nekaj časa so morali živeti kar v kulturnih domovih, v gostilnah, preden so jih naselili na domove izgnanih Slovencev.
Vsak nemški Kočevar pa je pred prihodom moral biti ‘odobren’.
Pregledi naj bi potekali v posebnem vlaku osrednjega vselitvenega urada (Einwandererzentralstelle – EWZ), ki je bil prav za ta namen postavljen na železniški postaji Kočevje. Preseljenci so vstopali na vlak v četrtem vagonu, ker je bilo tam prijavno mesto. Tam so oddali osebne podatke in pripravili dokumente za nadaljnji postopek. V naslednjem vagonu, v oddelku za fotografiranje, so naredili fotografijo za potni list in rentgenski posnetek. Potem je bil na vrsti zdravstveni oddelek, ki je hkrati vključeval za preseljence neznani – rasni oddelek. Naslednji vagon se je imenoval oddelek za državljanstva, v njem pa so ugotavljali status državljanstva. Tam so sprejemali prošnje preseljencev za državljanstvo, do njega pa so imeli pravico šele po prestopu nemške meje. Po ugotovitvi poklicnih kvalifikacij v poklicnem oddelku pa je sledila končna preveritev.
Besedilo o postopku rasnega preverjanja je povzeto po: Auersperger Alenka, (2013). Še enkrat o selitvi volksdeutscherjev med II. svetovno vojno. ARHIVI 36 (2013), št. 2.



