Opis

„Prima mihi mundi facies placet, ultima terret;
ultima si ferret, nec mihi prima placet.“

»Prva podoba sveta mi ugaja, zadnja me straši;
če bi zadnja prinašala (isto), mi tudi prva ne bi ugajala.«

Uvodni moto rokopisne knjige.

Zanimiv sodni rokopisni formular oziroma uradniška knjiga iz spodnjesavinjskega prostora na Štajerskem iz 17. stoletja, datirana z letnico 1664. Rokopis je vezan v izvirno usnje z bogato vtisnjeno ornamentiko. V vogalih sta upodobljena dva putta ter alegorični figuri Ljubezni in Upanja skupaj z grbom cesarja Leopolda I., zadnjo platnico pa krasi prizor Kristusovega rojstva.

Na platnici je vtisnjeno posvetilo:„Dem Hoch- vnd Wolgebornen Herrn, Herrn Maximilian, Graffen von Schrattenbach …“

Celotno posvetilo v prevodu: »Visokorodnemu in plemenitemu gospodu Maksimilijanu grofu Schrattenbachu, baronu na Stopniku in Ojstrici ter gospodu na gospostvih Prebold, Lemberg, Vojnik in Šoštanj, komorniku Njegovega rimskega cesarskega veličanstva, vrhovnemu dednemu deželnemu dvornemu prirezovcalcu na Štajerskem ter glavnemu proviantnemu mojstru deželnih stanov za slavonsko in petrinjsko vojno krajino.«

Rokopis je bil najverjetneje izdelan za sodno uporabo na eni izmed posesti Maksimiljana Schrattenbacha,  pomembnega člana spodnje štajerske plemiške družine, povezane z vojaško in deželno upravo habsburške monarhije. Njegova posestva so obsegala Stopnik, Ojstrica, Prebold, Lamberg, Vojnik in Šoštanj.
Knjiga predstavlja zgodnjenovoveško uradniško zbirko, ki vsebuje sodne in prisežne obrazce (Aydschwur), vprašanja za zaslišanje prič (Fragstücke), zapise sodnih taks (Schreibtax), prepis rudarskega patenta, kronikalne zapise o dogajanju v deželi in širšem prostoru — vojnah, boleznih in draginji — ter krajši izbor ljudskih in kmečkih rekov (Bauernregeln).
Jezik rokopisa je značilna zgodnjenovoveška južnonemška oziroma avstrijska uradna nemščina. Posebej zanimive so močno katoliške prisežne formule, ki poleg Boga omenjajo tudi Devico Marijo, svetnike, Poslednjo sodbo ter izgubo zveličanja ob krivi prisegi.

Delni prevod ene izmed priseg:
»Obljubim in prisegam, da bom v tej zadevi, o kateri bom vprašan, povedal popolno in čisto resnico z usti in v mislih, tako kakor v resnici je, ter da pri tem ničesar ne bom prikril ali zamolčal niti resnici ničesar odvzel, ne zaradi lastne koristi ne zaradi kakršnegakoli drugega razloga, ampak bom podal svoje pričanje in svojo izpoved tako, kakor se spodobi poštenemu kristjanu, ter bom za to odgovarjal pred vsemogočnim Bogom na Poslednji sodbi. Tako resnično naj mi pomagajo Bog, blažena Mati Božja, vsi ljubi svetniki in sveti evangelij. Amen.«

Knjiga vsebuje standardizirana vprašanja in prisežne formule, ki so jih sodniki oziroma sodni pisarji uporabljali pri sodnih postopkih. Pred zaslišanjem je bila priči prebrana moralna poučitev o teži prisege, sledila pa so formalna vprašanja o verodostojnosti, sorodstvenih vezeh, morebitni pristranskosti ali podkupljivosti priče. Takšni obrazci (Interrogatoria) so služili kot praktični priročnik za vodenje postopkov na graščinskih oziroma patrimonialnih sodiščih, tj. nižjih sodiščih, ki so jih zemljiški gospodje izvajali nad svojimi podložniki v manj pomembnih civilnih in kazenskih zadevah.
Na prvi strani imamo tako zapisan nekakšno uvodno načelo, ki je zapisano v latinskem in nemškem jeziku, v prevodu:
»Če kdo, čeprav pripravljen priseči, noče biti zavezan z obveznostjo, ni zato nič manj zavezan, kajti obveznost je od prisege neločljiva in njen nujni učinek.«

Zanimiv zgodovinski dokument vsakdanje pravne, upravne in družbene kulture Štajerske v 17. stoletju, ki združuje elemente sodnega priročnika, kronike in uradniške beležnice.

*Maksimilijan Schrattenbach (1615–1664), sin Janeza Feliksa Schrattenbacha, je po očetu prevzel pomembno vlogo pri upravljanju družinskih gospostev na Štajerskem.  Maksimiljanov oče je bil neusmiljen graščak do svojih podložnikov. Leta 1635 je bil omenjeni grof povod za drugi slovenski kmečki upor, ki je trajal dva meseca. Maksimilijan je že leta 1636 vodil ojstriško gospostvo, kjer je, podobno kot njegov oče, pogosto prihajal v spore s podložniki.  Sredi 17. stoletja je postopoma širil svojo posest. Leta 1646 je za tri leta prevzel v zakup Švarcenštajn pri Velenju, leto pozneje pa je od dedičev starejšega brata Krištofa Žige pridobil še gospostvo Stopnik. Leta 1649 je bil povzdignjen v grofovski stan. Čeprav je imel v lasti Ojstrico, tam ni stalno prebival, saj je z družino večinoma živel na Stopniku pri Vranskem oziroma pozneje v  Šoštanju, ki ga je pridobil leta 1658. Prav v šoštanjskem trškem dvorcu je leta 1664 tudi umrl. Upravljanje Ojstrice je zato prepustil zakupniku Janezu Ditrihu Valvasorju, bratu znamenitega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja.

Biografski podatki po: Igor Sapač, »Grad in dvorec Ojstrica«, Kronika 65 (2017), št. 3.

Trda vezava, bogato krašeno usnje, 44 str. rokopis, 19×16 cm, en list iztrgan iz vezave. Zelo dobro ohranjen izvod. (4/5)