Opis
Frančišek Ksaver Goriup (1721–1781) je bil slovenski duhovnik in nabožni pisatelj, rojen v Celju in večino življenja dejaven v Novi Cerkvi pri Vojniku. Po mašniškem posvečenju leta 1745 je služboval v različnih župnijah Štajerske. Leta 1753 je postal t. i. “večni vikar” Nove Cerkve, leto pozneje pa ga je goriški nadškof imenoval še za cerkvenega komisarja novocerkvanskega okrožja.
Goriup je bil znan kot zelo zavzet, moralno neoporečen in delaven dušni pastir. Prav njegova pastoralna vnema ga je vodila v to, da se je pridružil Kranjcem v prizadevanju za oblikovanje nove slovenske verske književnosti. S tem je postal prvi domači duhovnik iz celjskega območja, ki se je sistematično lotil ustvarjanja slovenske pobožne literature.
V 60. letih 18. stoletja je goriški nadškof Attems vztrajno zahteval, naj duhovniki pri vsaki nedeljski in praznični prvi maši podajo kratko pridigo. Goriup pa je opazil, da mnogi duhovniki tega niso zmogli: nekateri zaradi drugih obveznosti, drugi zaradi slabega znanja slovenskega jezika, zlasti če niso bili domačini. Da bi zapolnil to vrzel, je Goriup pripravil celoten niz kratkih, preprostih razlag evangelijev za vse nedelje in praznike v letu. V njem izrecno poudarja, da piše v »slovenskem jeziku«, in da želi pisati tako, »kakor se v tem kraju Cela govori«.
Vezava usnje, [20], 448, [4] str.. Na sprednji platnici, manjka košček usnja. Znotraj se skozi knjigo povaljajo manjše črvine, ki gredo tudi skozi črke. Na zadnjih šestih listih je prisoten večji rjavi madež. V večjem delu je znotraj sicer lepa čistoča listov. Zelo dobro ohranjen izvod (-4/5).




